AMBIS

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

   

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Home Up

 

Svoj prvi roman AMBIS sem poslala na anonimni natečaj Prešernove družbe. Strahoma sem čakala, kaj bo in ko je prišlo priporočeno pismo z obvestilom, da je roman sprejet, me je skoraj razneslo od sreče. Takratni urednik gospod Ivan Bizjak, mi je poslal prvi izvod moje knjige z njegovim posvetilom. Kasneje me je povabil na založbo in mi osebno čestital. Od takrat naprej nisem pri nobenem založniku več doživela takšnega odziva. Takšnega sprejema. Pri gospodu Bizjaku sem dobila občutek, da ceni moje delo, počutila sem se kot nekdo, ki je nekaj ustvaril, skratka, počutila sem se kot pisateljica. Vsi naslednji uredniki so ta občutek hitro poteptali. Mnogim se ne zdi vredno niti odgovoriti na tvojo pošto, ali na poslano delo. Marsikdo te odžene z besedami, da imajo za več let prispevkov in pojdi kam drugam. Naletela sem tudi na založnike, ki so ocenili roman kot zanimiv in napet in dober, a so našli kakšno podrobnost, ki jim ni bila všeč in ga zato niso tiskali. Niti eden mi ni rekel, naj podrobnost popravim, pa ga bo sprejel

Pri vseh sem dobesedno slišala vzdih olajšanja, ker so se me otresli. A jaz pišem napej. Vztrajam in grem svojo pot. Pišem o življenju. O tem, kar sem doživela, videla, slišala izkusila. To ne more biti slabo, pa čeprav uporabljam knjižni jezik, ki nekatere založnike tako moti, da ga že uvrščajo med arhaične! Zastarele. Ne marajo ga in zavračajo tekste napisane v njem. In jih niti ni sram to povedati! Vulgarizem za vsako ceno jim je všeč!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

                                      

 

 

 

izdelala Monika Štojs

Stran urejuje Magdalena Cundrič