OTROK ŠTEVILKA 32-G

Home
Up
CHILD NR 32-G

valentin.cundric@telesat.si

magdalena.cundric@

gmail.com

 

 

 

website tonight analytics

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

   

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

UVOD V KNJIGO IN KRATEK OPIS DOGAJANJ PO IZIDU KNJIGE

Dolgo sem omahovala, ali naj se lotim predelave svojega najintimnejšega romana, ki sem ga leta 2011 izdala v samozaložbi, ali ne. To je pomenilo praktično na novo napisati ga. In to je pomenilo ure in ure sedenja pred računalnikom.

Razlog, da sem se odločila za, je bil ta, da sem našla o svojih sorodnikih, o katerih sem pisala, še nekaj podatkov. Predvsem o stricu Franciju, komunistu, ki sem se ga bala in ga tudi zelo negativno opisala v prvi verziji Poslednja molitev. Potem pa sem v arhivu RS našla njegov življenjepis, ki ga je napisal sam, ko je zaprosil za vstop v službo, ob tem so bile pa zabeležene še pripombe tistih, ki so ga sprejemali. Ugotovila sem, da sem mu naredila krivico in da bi bilo prav, ko bi jo popravila.

Razen tega sem v prvi verziji izpustila svojega drugega brata, ki je bil rojen tri leta za mano, se pravi po vojni. Njegova življenjska pot je bila tragična, v veliki meri kot posledica vsega, kar je med in po vojni doživljala najina mama. Na bratu Ljubu je njeno življenje pustilo pečat, zato ni bilo prav, da v družinsko zgodbo ni bil vključen. To sem popravila v drugi izdaji.

In še tretji razlog: Poslednje molitve nisem samo napisala, tudi izdelala sem jo  sama. Nikamor je nisem dala tiskati, nikamor vezati, tudi platnice nisem dala delati. Vse je moje ročno delo in lahko se pohvalim, da knjiga po izgledu sploh ni slaba. Ima trde platnice, tisk je lep, berljiv, listi so šivani skupaj. Za moje pojme bi morala biti ročno izdelana knjiga, posebno še, če jo je izdelal avtor sam, vrednejša od knjige izdelane pri tiskarju, pa temu ni tako. Ne glede na vsebino, je samozaližniška knjiga manj vredna od izdane pri založniku, samo-narejena pa ni vredna praktično nič. Le nekaj knjižnic se me je usmililo in sprejelo knjigo Poslednja molitev v svoj hram.

Vsi ti razlogi so me pripeljali do tega, da sem dala na novo napisano knjigo v tisk tiskarni Medium, ki so mi celo ponudili sozaložništvo. In sedaj je knjiga že vzbudila zanimanje, moja naloga pa je s tem opravljena, čeprav zgodba z mojim bratom, ki je skrivnostno umrl v Gunzenhausnu, očitno še ni zaključena, kot sem mislila, ko sem knjigo napisala do konca. Poslovila sem se že od te družinske zgodbe, ki me je toliko let preganjala, potem pa sem prejela elektronsko pošto svojega nekdanjega dijaka, sedaj pomočnika direktorja Uprave kriminalistične policije Pavla Jamnika. Najprej sem se kar malo ustrašila, kaj se zagrešila, potem pa sem bila prejetno presenečena, pa tudi ganjena. Lepo pismo mi je napisal. Z njegovim privoljenjem bom objavila odlomek: 

Spoštovana gospa Cundrič,

Prebral sem vašo zadnjo knjigo, Otrok številka 32-G in dovoljujem si vam napisati nekaj stavkov.  ( kot svoji bivši profesorici vam pišem kar s precejšnjo mero rešpekta :-)  Vaš način pisanja, postavitev pripovedi in seveda predvsem realen in premišljen pogled na predvojno vaško življenje, odnose med ljudmi in medvojno ter povojno spreminjanje ljudi in načina življenja je opisan, ja zdaj je pa težko najti pravo besedo. Beseda odličen je enostavno prepoceni, da bi z njo lahko opisal užitek ob branju in osebno strinjanje dobesedno z vsemi razmišljanji tako o veri kot o odnosih med ljudmi, ki ste jih v knjigi razvili. Zapišem lahko le, da se mi vaša knjiga zdi izredna literarna nadgradnja etnološko-antropološke študije Milena Miklavčič, Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je v slovenskem prostoru prvič povedala, kako so še naši starši in stari starši čustvovali in razumeli odnose med ljudmi. Torej, kdor vaše knjige ne bo prebral bo zamudil pomembno razumevanje časa in bo obenem prikrajšan za užitek ob branju zgodbe, ki na žalost nima epiloga. Ker od pohval, kot veste, tako ali tako ni veliko koristi, je razlog da vam pišem tudi vaše iskanje brata Francija.

Naj povem,da mi je dal nekaj nasvetov, kam se še lahko obrnem po pomoč, poskusil bo pa še sam kaj izbrskati.

Druga, ki se je oglasila in mi ponudila pomoč, je gospa Metka (včasih se je pisala Kralj), ki je bila dolga leta zaposlena na upravni enoti in ima z iskanjem pogrešanih oseb izkušnje. Lepo, ni kaj, hvaležna sem obema.

 

Pavel Jamnik, je držal obljubo in tako se je moja prošnja, da bi našla svojega očeta, znašla tudi na mizi belgijskega gospoda Christopherja Dhonta. Lotil se je arhivov v Belgiji, do katerih navadni smrtniki ne moremo. V več kot letu dni, odkar se je zavzel za iskanje mojega očeta, je naletel na kar nekaj imen, Joseph Englebert, a žal do sedaj nobeno ni ustrezalo. Vendar ni obupal. Išče naprej, čeprav ima svojega dela vrh glave. Čeprav me ne pozna osebno, čeprav sem mu rekla, naj se več ne muči, ima mlado družinico, zahtevno delo, tako da nimam srca, da bi ga še obremenjevala s svojimi problemi. Pa vendar pravi, da se ga take zgodbe dotaknejo in da jim sledi, dokler je le mogoče. Dokler ne pride do nekega konca, kjer se stvari razpletejo ali pa končajo nerazrešene.Ko ni nobene sledi več naprej. Danes, 17.09. 2017 sem dobila še en mail, v katerem pravi, da bo pregledal še eno obdobje, v katerem bi lahko bil rojen moj oče, in da bo za to moral pridobiti  dovoljenje vojske, saj gre za vajški arhiv. Torej, iskal bo naprej. 

 

Že po pismih (mailih), po načinu njegovaega pisanja, sem sklepala, da je izreden človek, človekoljub, borec proti krivicam, V zadnjem mailu sem ga prosila, če mi napiše nekaj o sebi in ko je, sem videla, da se nisem motila. Takole je napisal:

 

I’m Christophe Dhondt, born in 1978. I’m an avid amateur historian, I
have been interested in that and the ‘petits-histoires’, the personal
histories since I was small. This was partly due to the
war-experiences I heard from my grandparents. I'm a detective
chief-inspector and I work in counter-terrorism. I used to work in the
fight against arms-traficking.

By the way: my grandfather was in the armed resistance and as his two
brothers were sent to Buchenwald, he was condemned to death in
absentia, for resistance activities and arms traficking for the
resistance. He also helped two shot down RAF-pilots to escape. I
managed to find their names and match it to the stories my grandfather
told me. Believe it or not, as the Gestapo closed in on him, he got
saved by a German Feldgendarmerie soldier who himself was anti-nazi.

 

Z njegovim dovoljenje objavljam njegovo ime na svoji spletni strani in se mu iskreno zahvaljujem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KRATEK PORTRET PAVLA JAMNIKA, NEUTRUDNEGA IN SOČUTNEGA BORCA ZA ODKRITJE RESNICE, KI JE ZAKOPANA V GOZDOVIH, NA NJIVAH, V STRUGAH REK ....

 

 

Takole se je na mojo željo sam opisal:

Profesionalno se v okviru Policije od
leta 2001 ukvarjam s preiskavo množičnih, povojnih grobišč v Sloveniji.

 

Sicer pa sem kriminalist od leta 1989, delal sem na raziskavi krvnih deliktov, gospodarskega kriminala, bil šef
gorenjskih kriminalistov, zadnjih 16 let pa sem  na Generalni policijski
upravi na različnih funkcijah v okviru vodstva Uprave kriminalistične
policije. Rojen sem sem bil leta 1964.


Delo preiskovalca množičnih povojnih grobišč v Sloveniji pa sem prevzel predvsem zato, ker me zgodovina zanima že od malega.

To, o na skriven način  izvedenih pomorih ljudi po koncu vojne pa je tema, ki me je vznemirjala že odkar vem zase. Na Poljanah je namreč sredi gozda grobišče nemških vojakov pobitih po koncu vojne.
Torej profesionalno, kot policist ta grobišča preiskujem z vidika
odkritja odgovornih za izvedbo, osebno pa me pri teh zadevah zanima
predvsem  človeški vidik. Na obeh straneh, tako na strani tistih, ki so to
storili, tistih ki so bili ubiti in ljudi, ki so bili blizu enim in drugim.
V vseh teh letih sem slišal nešteto pripovedi, ki poleg tehničnih
podrobnosti vsebujejo tudi človeško, čustveno noto. To so pripovedi o
izginulih starših, partnerjih, pripovedi o upanju na povratek, o želji po
vedeti, kako se je končalo življenje njihovih bližnjih, pa tudi  pripovedi s
prikritim občutkom krivde, samospraševanjem o prav in narobe, o zanikanju, ideološki zaslepljenosti, samoprevari... In ko poslušaš take zgodbe, žal ne moreš potolažiti človeka, češ, saj se bo enkrat vse uredilo. Ne moreš jim dati upanja, da bodo kdaj izvedeli kje so njihovi pogrešani, da bodo otroci (zdaj starčki) zvedeli za svoje starše, žene za može,
saj jih

Ob tem naj zapišem samo še en utrinek: Na grobiščih
večkrat pri kom najdemo poročni prstan, in ker sem opravil več razgovorov
tudi z ženami, ki so jim pobili može, sem enkrat pri poslušanju neke
ženske, ki  je med pripovedjo večkrat  na roki zasukala poročni prstan,
pomislil, le kje je zakopan drugi prstan, prstan človeka s katerim bi ta
ženska, danes starka, lahko sedela v tej kuhinji in ne bi bilo treba meni
poslušati njene pripovedi o prstanu, ki je izginil za vedno.  Očitno so ta razmišljanja o izgubah za vedno,
ki pa niso povezane z naravnim odhajanjem, pri meni sprožila nek občutek, da, če je le mogoče, je treba ljudem ki iščejo svoje bližnje pri tem
pomagati.

 

 

 

Pavel Jamnik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

                                      

 

 

 

 

 

 

 

 

 

        

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Stran izdelala Monika Štojs

Stran urejuje Magdalena Cundrič