SREBRNINA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

   

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Home
Up

 

 

POJEJO, JOKAJO

 

Pojejo, kot bi jokali.

Jokajo, kot da bi peli.

So vedno bliže

svoji globeli?

  Od kod so in zakaj so prav tu?

Po kolenih. Bosi. Goli.

Slepi. Gluhi. Brez sramu.

   A pojejo. Pa jokajo.

Vsak, kdor jih sliši,

drži usodo v roki, nekaj,

kar ni doma v njegovi hiši.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VZET IZ KAMNA

 

V kamen se povrnem,

kot da sem iz njega vzet.

Kamen boš, je rekel

moj bližnji, tak bo red.

Kamen boš, je rekel

moj bližnji, ker sem mu napoti.

Mojo srajco je oblekel

in pustu šel naproti.

   Tam igre so na upanje.

Je vedno več dolgov.

Blagri tisočletja

komaj so za kruh in sol.

Skupnost molka ne ogroža

njega, ki mi že je znan.

Oznanil je: en kamen več

in ena lačna usta manj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KAJŽARJI BREZ SENCE

 

Simultani kamni,

sklonjeni nad pot,

kajžarji brez sence,

star rod sirot!

Čigav ste rod?

   Pridite, povejte,

kdo vas zadnji je nahranil,

in mi še povejte,

kdo vas je smrtno ranil

in za nekaj vas ukanil.

   Ste kam zazrti?

Pa ne da tudi vame!

Potem pa mi odkrijte,

kako človek kamen naj objame,

mu ponudi svoje rame!

 

 

                                      

 

 

 

izdelala Monika Štojs

Stran urejuje Magdalena Cundrič