AFORIZMI

Home
Up

valentin.cundric@telesat.si

magdalena.cundric@

gmail.com

 

 

 

website tonight analytics

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

   

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Našel sem se, človeka iz prsti.

Grude čutim, kotale se v  meni razigrano.

Slednji svoj kamen poznam.

Kadar se kakšen okruši, solze začutim.

 

*

Preveč smo izgubili, da bi bili bogati.

Reke so potopile,

plazovi odnesli dosti kosov nas.

Črede so nas pile,

sovražni vozovi odnašali.

Dosti smo tudi zavrgli.

Ko bi se mogli poiskati in sestaviti nazaj,

bi bili višji od obzorja.

 

*

Od tožbe lahko liste potrgam,

veje ostanejo. Lahko jih polomim,

deblo ostane. Deblo tožbe sem jaz sam.

 

   *                   

Roke spadajo k telesu, ne k delu.

 

                          *

Kdor beži, se manjša.

 

                        *

Duh se ne da popisati s kredo ali z ogljem.

*

Zgodovina viška rožni venec:

Ki se pogovarjajo z volkovi.

Ki so mesec molili. Ki krvave.

Ki nimajo na zemlji prostora.

Ki nimajo v Času časa.

*

Veselje, zapuščaš me,

ker sem bil najglasnejši od vseh,

ki so te zagledali,

in ne vwerjameš mojemu zanosu

*

Napišimo nekaj nežnih not o ljubezni,

da dvignemo za goro više strop sveta!

*

Uho oblasti je občutljivejše od človeškega.

Ker oblast ne tehta s srčnimi utežmi

in ne meri s čustvenimi metri.

*

Še pojejo biči po hrbtih, po srcih;

še je treba kaditi Moč.

*

 

 

Živimo le po kosih. Ne kot polna bitja.

Le kot srce. Kot razum. Kot jezik. Kakor rana.

*

Ne briši tal, ker tuje

gorje ni smrt.

Kjer srce prejokuje,

ostane neizbrisna sled.

*

V mojo dušo

je trn zadrt.

Nekoč sem poskušal

na lep vrt.

*

Na mestni hrib se možijo le burje

in le lipe uprizarjajo mlačev.

*

Obrazi lovcev so zeleni..

Kot nezrel sad, kot strup.

*

Dan se okiti s koraldo otrok.

*

Prisluhnem živi meji.

Tiho se obrašča.

Brez obtožbe.

*

Kaj je ranilo skalo, da joče

že tisoč let slap?

*

Struga skoz valove gleda sonce.

Človek svoj cilj skoz vrvež sveta.

*

Doline so planine, ki so strmoglavile.

*

Kalen hodim okrog.

Prasketanje duše dušim.

Taka je polnoč človeka.

*

Pred ognjiščem žene

kamen pretapljajo v kruh.

Glejmo jih in bodimo skromni.

*

Ne zemlja, le mi se lomimo

in ne čas, naš duh kopni.

*

Človek je vedno dovolj ubog,

dovolj ohol.

*

Človek, ne boš zbegal zvezd,

zvezde bodo begale tebe,

ko jim boš bliže,očem praznote.

*

 

Jo in smeh sta dvojčka

in ju žene ne ločijo.

Vzgoja je poneverba narave.

*

Jezik je kosec in žanjica, pa ureže tudi lastna usta.

*

Ne sosed, tujec je prijatelj tvojih slabosti.

*

Narava in zgodovina se samo srečujeta, izogibata pa se življenju v dvoje, do česar bo prejkoslej tudi prišlo, in ne bo ne narave ne zgodovine, temveč muzej.

*

Vsi vrabci na strehi niso en sam galeb na nebu.

*

V petah so samo skomine razuma.

*

Kaj je bilo prej – cilj ali pot!

*

Žoga ne ve, ne v čigavih rokah je ne kam pada.

*

Novica je pura med starimi kokošmi.

*

Roka v ognju ne dogori.

*

99 radosti odrine v pozabo stota, žalost.

*

Kaj je Zemlja v slovarju Večernice?

*

Gostovanje velikanov med palčki vidijo zvezde kot vojno.

*

V nasprotovanju sta soglasje in podpora še neslutenemu bistvu.

*

Slabi dnevi so povzetek prekinjenih selitev, tako čred kot duš, in so povabilo na eromanja bolj nog in rok kot src.

*

Kar je napisano, je napisano. Ni nerazumljivih tekstov, knjiga, danes neberljiva, bo čez desetletja ponižana na nivo mladinskega čtiva – povrh žal obveznega.

*

Verjeti v smisel smisla je prav tako nevarno, kot obupati nad nesmislom nesmisla; človek in prostor: nesmisel smisla, čas: smisel tega nesmisla.

*

Če ima moj narod dušo, mu na njej gorim.

 

 

                                      

 

 

 

 

 

 

 

 

 

        

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Stran izdelala Monika Štojs

Stran urejuje Magdalena Cundrič