TISTI ČRNI TRN
 
Za mojo kretnjo tuja dlan,
ki mojo roko vodi stran.
Saj cvet je in je sad,
oboje jaz imel bi rad.
Tisti črni trn,
ki steljem ga na prag,
iz globočin ga trgam,
njemu bridkemu enak.
 
V kletvini se nekdo smeji,
v molitvi pa ga ni.
Brez angelov je tudi mraz,
in trn režem ves ta čas.
Tisti črni trn,
pod vsako zglavje položen,
iz kletvin ga trgam,
v molitvi izgubljen.
 
V imenu vrata so v nebo,
ki pa že zdavnaj je prešlo.
V besedi zapeljivo geslo –
velik trn, malo veslo.
Tisti črni trn
sam najde čelo in srce.
In ne bi se začudil,
če mu kot meni je ime.
   
 
 
 
 
 
 
 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

                                      

 

 

 

izdelala Monika Štojs

Stran urejuje Magdalena Cundrič