ZLATI REZ

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

   

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Home
Up

Utapljajoči ne zmore zahvale

za prijazne mahljaje z obale.

 

Zvezde na nebu gledajo drugam

in ne, kot se nam zdi, proti nam.

 

Tiha jasa

z menoj ostaja,

in ni ji ne do časa

ne do kraja.

 

Tudi zimzeleno

bo pretečeno.

 

Stisnjena bo pest

več kot razum in vest.

 

Brez nevestine dote

so ženini sirote.

 

Za svobodne svoboda,

za sužnje gospoda.

 

Zame vsaj eno drobtinico,

in eno za živinico.

 

…imeti v hiši

cerkvene miši.

In imeti za vratarja

cerkvenega ključarja.

 

Se preživeli

niso objeli,

drug drugega

niso veseli.

Da bi kaj

skupaj zapeli!

 

Vsi epilogi

so enaki nadlogi.

 

Nekje za obzorjem,

iz nekoč, loputajo vrata,

da nebo in Zemlja trepetata.

 

Ljubezen do domovine

ni ljubezen do vodja.

Lahko pa sta ljubezni obeh

pesem labodja.

 

 

Ko bolečino zaboli,

kdo smrt nam odpusti?

 

Smo sešiti

iz zavozlanih niti.

 

Je kmečka pamet

zapustila kmeta,

v njem ne najde

sina ne očeta.

Zakleniti dušo strastno

pred ljubimci je pošastno.

 

Človek je iz mesa

in je iz duha,

še več iz bolečine,

ki ne pomine.

 

Početje ptic pevk

ni samo petje.

Vsak njihov gib

je razodetje. 

 

Laž in zmota

hodita svoja pota.

 

Tekoči trak

bos in nag,

da bi ga vrag!

 

Ko si bomo odpustili,

si bomo odpočili.

 

Božji lisjaki

so si v lažeh enaki.

 

Kdor po sebi brska,

bo kmalu drobna trska.

                                      

 

 

 

izdelala Monika Štojs

Stran urejuje Magdalena Cundrič