POEZIJA

Poezija je krik divjine, dojenčkov jok, šumenje reke, nevihtin bes, vsaj to bi rada bila v svojem približevanju začetku sveta. In to je ne glede na jezik. Materni jezik je silno odločujoč, ko pesnik spremlja v besede samega sebe, ko pa se ponudi kot sin, mož, zet, delavec in kot svobodna volja svobodni izbiri svojega bližnjega, se vezi jezika iz besed zrahljajo toliko, da vsebine niso več ujete v otroške pomene, tedaj pesnik lahko govori več jezikov. (Moj materni jezik je navsezadnje narečje moje rojstne vasi , in je bil korak v knjižno slovenščino prav tako težak kot v druge tuje jezike.)