POEZIJA
;)
;)
;)
;)
;)
;)
;)
;)
;)
;)
;)
;)
Poezija je krik divjine, dojenčkov jok, šumenje reke, nevihtin bes, vsaj to bi rada bila v svojem približevanju začetku sveta. In to je ne glede na jezik. Materni jezik je silno odločujoč, ko pesnik spremlja v besede samega sebe, ko pa se ponudi kot sin, mož, zet, delavec in kot svobodna volja svobodni izbiri svojega bližnjega, se vezi jezika iz besed zrahljajo ujete v otroške pomene, tedaj pesnik lahko govori več jezikov. (Moj materni jezik je navsezadnje narečje moje rojstne vasi , in je bil korak v knjižno slovenščino prav tako težak kot v drugem tujem jeziku.)